*****
Zazrti v Pogled zenice Sonca...
Očarani nad tenko opno prehoda
devetnajstošestindevetdesetega porojene...
Osupli s svojo
nezemsko lepoto letošnje zime.
V migotu koscev zlata in srebrnih kresnic...
Na mlečnem prahu Meseca,
izza polja tuzemne zavesti,
je škrat usodno dejal,
da JE SONCE ZELENO.
*
Med prejo prehodov
znotraj Predilnice sanj
zašepetal je usodni možic
o Moškem.
O Ženski...
Oba vase zazrta.
Oba Večnih otroka.
Ožarjeno sonce obema v očeh,
obema nedotakljiva zaščita.
*
Kot dete si ljubi, ko se Ženska
k tebi privije...
sama kot dete...
sama v svetu svoje samote...
svojih globin...
Ko ti na lice
metuljev trepet
mehko poda.
*****
Da je sonce zeleno,
je ob gorjači, meču in Ščitu,
DA ZELENO JE SONCE,
...škrat vnovič zanosno zapel.
*****
Za žalost si me, ljubi, vprašal...
Veš,
moja prostranstva, moje poljane,
skomina vdiha,
pota mojega otroka,
so
onkraj tuzemnega sna.
Tam, kamor poslanik
etra šepetaje me kliče,
tam, kjer JE SONCE ZELENO,
ognjišče je moji utrujeni duši.
Tja, kamor me škrat kliče otožno,
bližam se z Verzom,
vstopam s Plesom.
A ni dano mi vedno v Poeziji živeti.
Okrnjena plast je lahkotnega giba.
Tedaj hrepeneče iščem Prehod.
Trpko prihod objokujem...
Takrat se vase umaknem.
Na morske obale želene osame.
V strpnost neba.
V POPOLNO SAMOTO.
*****
Nekje izza zavesti lune na višku
svojega kopnečega sija...
V še dovolj trdni temi,
da drameče žgolenje spi pod perutjo...
usodni možic ihte šepeta, da
TU
SONCE JE
ZLATO RUMENO,
da TUKAJ
moja se vijejo pota...